Nekaj o zdravstvu.

Zdi se mi, kot da že celo večnost nisem pisala. V času, ki je minil, odkar sem napisala zadnjo objavo, je bil moj edini bralec moj dnevnik. Rabila sem nekaj časa, da si dopovem, da lahko le sama sebi postavljam kriterije in ne obstajata zgolj dobro ali slabo, pač pa je vsaka stvar v očeh nekoga takšna in v očeh drugega drugačna. Le sam pa lahko trdi, da je nekaj zanj dobro ali slabo. Ne vem točno, kaj me je napeljalo k pisanju, želja po pisanju ali morda bes, bes in razočaranje nad slovenskim zdravstvom.

V četrtek sem (eno uro kasneje kot sem bila naročena, kakopak) vstopila v zdravniško ordinacijo, kjer me je namesto moje, osebne zdravnice, pričakal neznani moški. Zgrbljeno je sedel na svojem stolu in mi ni namenil niti pozdrava, kaj šele pogleda v oči in stiska roke. Pomislila sem, da se kot majhen otrok, ali pa kot že odrasel človek, pač ni naučil bontona. Njegov problem. Pričel je s suhoparnimi vprašanji o tem, kako mi gre in po odgovoru, da živim prav normalno študentsko življenje, me je vprašal, če se sploh počutim bolno oziroma, če me sploh kaj spomni na mojo diagnozo. Za trenutek sem obmolknila. Jasno, da me, sem pomislila. Vsak dan se spomnim, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo. Vsakič, ko razmišljam o sebi, o prihodnosti, o potovanjih, načrtih, o tem, kako bom čim bolj zdravo živela, o dejavnostih, ki jih prakticiram zavoljo bolezni, o prebranih knjigah na temo zdravljenja ... in gospod zdravnik me hladno vpraša, če sploh občutim bolezen. Nisem vedela, kaj naj odgovorim, ker se mi je zdelo absurdno odgovoriti na vprašanje, ki tako očitno sugerira odgovor. Tako sem zgolj pokimala. Lahko bi mu odgovorila nekaj v smislu: "Ja, gospod doktor, vsak dan se obremenjujem, če bom jutri še tako normalna kot sem bila danes in se vsak večer sprašujem, če mi ne bo jutri odpovedal kakšen organ, noga, roka, mogoče oči, jetra ali konec koncev srce". Mogoče bi bilo bolj ustrezno: "briga me za moje zdravje, sploh se ne obremenjujem s tem vprašanjem. Pri dvajsetih se pač s tem ne bom obremenjevala, saj imam pred sabo še celotno življenje". Če bi imel gospod doktor zgolj malo več občutka za sočloveka, v tem primeru pacienta, bi me razumel. Zaupala bi mu, da me je strah prihodnosti, da mi je včasih težko, da me skrbi; tako pa sploh ni bilo važno, če mu odgovorim ali sem enostavno tiho. Vsako besedo, ki bi jo izgovorila, bi si namreč skrbno zapisal na list papirja, jo pretipkal in mi na koncu vse izrečeno potisnil v roke kot še en suhoparni izvid. Razumem, da mogoče zdravnik ni pravi naslov za moje "notranje stiske" ampak potemtakem naj ne sprašuje stvari, ki se ne tičejo njegove stroke. Naj mi izmeri krvni tlak, preveri jetrne teste, mi izmeri količino železa v krvi, preveri reflekse in odzivnost mojih zenic.

Kar hočem z nazornim primerom povedati je, da ugotavljam, da z vse večjo razdrobljenostjo znotraj določene panoge (v tem primeru medicine), ljudje, ki so v tej panogi zaposleni, izgubljajo celostno sliko oziroma pozabljajo na namen svojega dela. Zdravniki skrbijo, da deluje določen organ posameznikovega telesa, pozabljajo pa, da je ključno telesno ravnovesje. Zdravstvo se izogiba povezovanju s psihologijo ali filozofijo. Namesto, da bi si želelo povezovanja, se ga na vse načine otepa. Pomemben korak v tej smeri je storila alternativna medicina. Ta poskuša združiti mistiko in teorijo, vendar ji to zaradi premajhne medicinske podkovanosti mistikov večkrat ne uspeva. Mislim, da bi ključen korak naredilo povezovanje. Neka srednja pot, ki bi delovala v dobro človeka, ne v dobro interesov posamezne veje, ki ji zdravniki ali mistiki pripadajo. Zavedam se, da je celoten načrt zaenkrat utopičen. Utopičen vsaj do takrat, ko bo imel zadnjo besedo kapital in ne bolniki. 

Konec sveta.

Kakšni trije tedni so minili od tako imenovane polemike. Še vedno se mi zdi blazno smešno, da jo je kolega tako poimenoval. Kakor koli že, zjutraj sem ob kavici uživala v branju Sobotne priloge Dela. Lahko trdim, da jo kar že tradicionalno vsako nedeljsko jutro vzamem v roke in prebiram. Vedno znova rada preberem stran, namenjeno kolumnam Marka Crnkoviča. Njegov slog je piker, ciničen, mogoče kdaj žaljiv, pa vseeno sem naravnost vzhičena, ko vidim, da v tej uniformirani družbi še obstaja človek, ki "ima jajca" in napiše, kar si misli o določenem problemu. V svoji predzadnji kolumni je opisal, da se živo spominja svoje objave izpred nekaj let. Pravi, da je bila najbolj kritizirana, a hkrati najboljša objava, ki jo je kadarkoli napisal. Slednje  mi je kar malce dvignilo lastno samozavest na novinarskem področju. Danes mi je žal, da sem zbrisala svojo  "polemično" objavo, ki bi mogoče koga prepričala in opogumila k individualnem razmišljanju, dejanju, ki ga danes premalokrat prakticiramo. Kot navadno, imam na zalogi mnogo tem, o katerih bi lahko razmišljala, osredotočila se bom na 21. 12. 2012. Datum, ki naj bi končal človeštvo. 

Sama ne podpiram teze, da se bo v trenutku končalo vse za kar smo žrtvovali toliko časa, truda in celo človeških življenj. Da bi cel svet izginil v enem dnevu se mi zdi skrajno utopično. Strinjam pa se, kot sem že povedala v enih od prejšnjih objav, da je in bo potrebna nova miselnost. Napovedati moramo konec individualizmu in spet oživiti kolektivizem. Med protesti nam je slednje do neke mere uspelo, vendar se še vseeno bojim, da se za trumo ljudi na cesti skriva par "stricev iz ozadja", ki bodo še naprej krojili usodo Slovencev. Zavedam se, da so strici izmišljotina ampak pri branju člankov skrajno desnih oziroma skrajno levih novinarjev, se malce zbojim, da le obstajajo in usmerjajo celoten razvoj Slovenije. S spremembo miselnosti ciljam ravno na to paranojo, ki jo med nas (preprosto ljudstvo, če se lahko tako izrazim) sejejo tako novinarji, kot radijski napovedovalci, na kratko vsi mediji.

Bojim se, da med protestniki kljub številčnosti, ki jo moram pohvaliti, pogrešam organiziranost. Vsakdo, ki ga ustavijo novinarji sredi Čopove ulici ali Kongresnega trgu, zna povedati, da je vlada skorumpirana, četrtina poslancev ima ponarejena spričevala in vsi prikrivajo davke. Vse lepo in prav, vendar se pojavi vprašanje, kaj bomo storili, v primeru, da vržemo politično elito. Kdo se bo izpostavil in zamenjal zdajšnje politike? Boš ti tisti, ki bo sposoben odločati o usodi dveh milijonov ljudi in ali lahko garantiraš, da nikoli ne boš prejel podkupnine? In kako bo s tehnično vlado, v primeru, da jo uvedemo? Bo bolj ali še manj poosebljala glas ljudstva? Konec konec ni vse ljudstvo izobraženo in če že pravimo, naj se v parlamentu izrazi glas ljudstva, pridemo do smešnega paradoksa. Kako naj skupina doktorjev poosebi milijon ljudi s srednješolsko izobrazbo?

Lahko zaključim, da podpiram proteste, vendar ne vseh. Podpiram tiste, ki so organizirani in, ki jih sestavljajo ljudje, ki vedo za kaj se borijo, imajo vizijo za prihodnost in konkretne zahteve, kako in kaj spremeniti. Ko bo prišlo do tovrstnih protestov se bom tudi sama odpravila na ulico in zahtevala svoje državljanske pravice. Mogoče 21. 12. ne pomeni ničesar in se bomo 22. 12. vsi zbudili v še eno sivo decembrsko jutro. Mogoče pa predstavlja priložnost, da pograbimo svoje argumente, se z njimi odpravimo pred parlament in prevetrimo politični vrh.
   

  

O tem in onem.

Odkar sem prejela dve ostri kritiki izpod rok (ali bolje rečeno tipk) mojih dveh kolegov, sem se veliko spraševala o tem, če naj z "bloganjem" sploh še nadaljujem ali naj pač vržem puško v koruzo, izbrišem račun in čez čas pozabim, da je moj blog kadarkoli obstajal. Ker pa sta v življenju vedno dve poti, sem izbrala tisto drugo, ravno nasprotno. Še bom blogala in še bolj trdno zagovarjala svoja prepričanja pa če so še tako kontradiktorna njunim. Rada pišem in zakaj bi se odrekala stvarem, ki jih rada počnem zaradi dveh posameznikov, ki se bosta tako ali tako le redko strinjala z mano. Iz njunih komentarjev bom povlekla le najboljše in to uporabila za temelj na katerem lahko gradim v prihodnje. Želela bi vas zgolj še enkrat opozoriti, da ne pišem s stališča sociologinje ali novinarke in zaenkrat imam v žepu zgolj maturitetno spričevalo in potrdilo o vpisu v drugi letnik sociologije kulture. Pišem s stališča skoraj dvajsetletnice, ki se išče v tem ponorelem a vseeno tako enkratnem svetu. 

 

Nizozemska.

Kako neproduktiven in len dan. Iščem in iščem teme o katerih bi kakšen drug dan lahko pisala cele romane, pa ne gre. Torej, nekje je treba začeti pa četudi pri dejstvu, da bi trenutno morala biti v najlepšem mestu pod soncem, Londonu. Zakaj ne, vas zanima. Zaradi usode, vam odgovorim. Čeprav boleham že dober mesec, je bilo noč pred letom v London prav grozna. Kot da bi me nekaj opozarjalo naj ne grem. Kakorkoli, situacija je taka, da sem ostala v postelji in že pridno gledam karte za december v Londonu, ki se jih da dobiti po smešno nizki ceni. Zakaj pa ne? Če že večino stvari počnem po intuiciji, ni prav nič presenetljivo, če čez noč spakiram in se odpravim v London. 

Danes bom pisala o Nizozemski. Še enkrat naj se zahvalim Jerci in Ketrin, da sta ga naredili moj izlet v zeleno deželo nepozaben. Zavedam se, da se ob besedici Amsterdam pojavi mnogo tem, vrednih debate, od prostitucije pa legalizirane trave, do istospolnih porok, pa o tem kdaj drugič, načela bom temo lenobe, stvari, ki jo večina Nizozemcev ne pozna. Začela in končala bom pri družboslovju, saj se žal na naravo bolj malo spoznam. Nizozemci (vsaj po mojih izkušnjah sodeč) so odprti, urejeni, zaupljivi in delavni. Dve noči smo preživele v Delftu, kraju med Haagom in Rottterdamom, čudovitem mestecu. Tam smo prespale pri študentu, ki že nekaj let študira nekaj v zvezi z inženirstvom, torej, študira precej dlje kot študiramo mi, bolonjski študentje. Na začetku se mi je zdelo res fascinantno, da je tako priden, drugi dan pa smo v Haagu prespale pri Marku. Samskem očetu, ki nam je podrobneje razložil njihov šolski sistem in njegovo politiko. Prešinilo me je nekaj, Slovenci smo tako drugačni od njih. Verjamem, da tudi pri nas živijo ljudje, ki žrtvujejo svoje osebno življenje za svoj poklicni uspeh, ampak za razliko od njih, je pri nas teh le peščica. Ne trdim, da je nemogoče imeti obeh (družinskega in poklicnega življenja), trdim pa, da je skrajno težko uskladiti oba. Trg dela že sedaj in upam, da z leti ne postane še hujše, v svoje roke sprejema zgolj samske ljudi. Lep primer tega nam lahko predstavlja afera pred nekaj leti, ko naj bi neko podjetje pred zaposlitvijo ženske od nje zahtevalo, da nima otrok in da do nadaljnjega ostane tako. Trg torej določa naša življenja in načine življenja. Ko pomislim, da naša, s tem mislim slovenska, družba vzpodbuja, da s čim manj truda, narediš čim več, postane logično, da padamo po lestvici gospodarske rasti in nismo sposobni konkurirati gospodarskim velesilam. Ne obsojam ljudi, ki želijo družino in delo, tudi sam želim nekega dne imeti oboje, obsojam tiste, ki iščejo luknje v zakonu, saj se odstotek njih, pri dveh milionih prebivalcev, že malce pozna na državnih financah. Kako lahko se razburimo, ko nam želijo ukiniti subvencijo na to in ono in kako težko nam je, ko si ne bomo morali privoščiti vsakoletnega dopusta. Vendar, če se za trenutek ustavimo, so stvari, kot je avto na vsakega člana v gospodinjstvu, luksuz. Mislite, da ima na Nizozemskem vsak svoj avto? Nima. Večina ljudi uporablja javni prevoz. Me prav zanima koliko slovenskih ljudi srednjih let uporablja javni prevoz in koliko ljudi v birokratskih službah se na delo odpravi s kolesom. Številke so najbrž smešno nizke.

Da ne zaidem preveč stran od teme, mislim, da dandanes ne poznamo potrpežljivosti. Vse hočemo zdaj, vse hočemo tukaj in se le pri kakšni stvari oziramo na druge. Mislim, da ni potrebna zgolj denarna pomoč EU, potrebna je nova miselnost saj nas bo stara (z vso našo grabežljivostjo) pokopala.    

Nazaj k naravi.

Obljubila sem si, da objavim vsaj še nekaj, preden se odpravim med zelena in prostrana polja Nizozemske. Poleg tega je prvi jesenski dan. Prvi dan mojega najljubšega obdobja v letu. Dan, ki si zasluži mojo objavo, tokrat o naravi. Pred kakšno uro sem v Nedeljskem Dnevniku prebrala članek o amiših. Ljudstvu pripadajo ljudje, ki zavračajo tehnologijo in živijo na povsem primitiven način. Ne poznajo elektrike, vodovoda ali avtomobilov. Precej odmeven in v članku tudi opisan je primer posilstva mladega dekleta, ki je iz skupnosti pobegnilo in priča o grozotah, ki so se ji dogajale. Pa vendar, danes se ne nameravam spuščati v zanikrna dejanja, ki pestijo žene, rojene v tovrstni skupnosti. Danes nameravam govoriti o naravi. Polu, ki se postavlja kot nasprotje tehnološkim izumom, brez katerih si danes ne predstavljamo niti opravljanja osnovnih bioloških potreb. 

V družboslovju je poudarjena teza, da naravno velja za zmotno, pogansko in nazadnjaško. Pomemben je le razum in dejanja, ki jih storimo s pomočjo njega. Pravijo, da le to nekaj šteje. Sprašujem se, če to dejansko drži. Tehnologija in njeni stranski produkti so nas porinili na rob (umetno producirane) ekonomske krize, ki v nas prebuja negotovost in med ljudi vnaša zmedo, medtem, ko si oblast le mane roke in mirno počiva v zavetju svojih vil, zgrajenih iz našega denarja. Kako naj se jim torej upremo in pokažemo, da nismo le ovčice, ki jim nemo sledijo? Sama vidim rešitev v naravi. V  naravi in delu, opravljenem z našimi lastnimi rokami. Zagovarjam stališče, da je za zdravo telo in tudi zdravi duh potrebno fizično delo. Tako bi krepili oba, telo in um. Hkrati bi se spremenila celotna struktura trga dela saj tisoče psihiatrov in psihologov, ki skrbijo za  psihično izčrpane delavce v odgovornih in stresnih službah, preprosto ne bi več potrebovali. Ko torej dosežemo skrajni rob naše eksistence, se moramo obrniti in se vrniti v čas, v katerem so živeli naši prastarši.  Morda zveni moj pogled prveč idilično, a če poizkusimo, ne izgubimo ničesar. Danes se lahko spremenimo sami, jutri bo to storil naš sosed, čez mesec dni, celotna skupnost v kateri živimo. Zmoremo se izpeti iz struktur katere nas le dušijo in se predati naravi. Le potrpeti, zapustiti udobje strojev, ki nam lajšajo življenje, se podati v svet, v naravo in v njej najti nov način življenja. Tako preprosto je vse skupaj (pa vendar tako težko).

Tako mi paše.

Nekje je treba začeti. Tudi pri pisanju bloga. Ne vem, kaj me je napeljalo k temu, da začnem s pisanjem, tako kot ne vem, zakaj že šesto leto ne jem mesa ali zakaj študiram sociologijo. Tako pač je in tako mi paše. Trenutno rabim nekaj kamor bom zlila svoje zmedene misli in jih spravila v red, v red h kateremu težim kot posameznica in red h kateremu stremi celoten človeški rod.

Premalo sem vztrajna za dnevnike, pisane ročno in mislim, da mi, odkar študiram, zmanjkuje potrpljenja za pogovore z drugimi ljudmi. Nekateri bi temu rekli poklicna, ali bolje rečeno študijska, deformacija. Očitno postajam egoist in jasno je, da me egoista delajo ljudje, ki me obdajajo. Spomnim se, da sem prevečkrat žrtvovala svoje interese, da bi ugodila drugim, čeprav nisem bila po tem nič bolj cenjena ali spoštovana. Vendar sem čutila nekaj kot veselje, veselje, da sem nekomu polepšala dan, uro, mogoče pa le borih pet minut. Bilo je lepo. Nekega dne sem sama potrebovala pomoč, resno pomoč. Ko sem ležala na bolniški postelji sem potrebovala upanje, prijatelje, kogarkoli, ki mi bo povedal, da bo vse uredu in mi bo vlil tisto malo upanja. Redko sem ga dobila. Redko od oseb za katere bi še danes dala svoje življenje. Mnogi me niso obiskali. Niti enkrat. Priznam, od takrat je že nekaj let vendar se velikokrat sprašujem, kdo je pravi prijatelj in kdo je vreden, da ga poslušaš in mu konec koncev pomagaš iz zagate. Sprašujem se kdo bo z mano, ko se bom borila z boleznijo, ki me počasi načenja ali kdo me bo poslušal, ko se bom pritoževala zaradi svoje utrujenosti, ki se je zlepa ne morem otresti. Zagovarjam stališče, da smo ljudje socialna bitja in potrebujemo eden drugega, vendar koga in v kolikšni meri, moramo, žal ali na srečo, preceniti sami.