Kako neproduktiven in len dan. Iščem in iščem teme o katerih bi kakšen drug dan lahko pisala cele romane, pa ne gre. Torej, nekje je treba začeti pa četudi pri dejstvu, da bi trenutno morala biti v najlepšem mestu pod soncem, Londonu. Zakaj ne, vas zanima. Zaradi usode, vam odgovorim. Čeprav boleham že dober mesec, je bilo noč pred letom v London prav grozna. Kot da bi me nekaj opozarjalo naj ne grem. Kakorkoli, situacija je taka, da sem ostala v postelji in že pridno gledam karte za december v Londonu, ki se jih da dobiti po smešno nizki ceni. Zakaj pa ne? Če že večino stvari počnem po intuiciji, ni prav nič presenetljivo, če čez noč spakiram in se odpravim v London.
Danes bom pisala o Nizozemski. Še enkrat naj se zahvalim Jerci in Ketrin, da sta ga naredili moj izlet v zeleno deželo nepozaben. Zavedam se, da se ob besedici Amsterdam pojavi mnogo tem, vrednih debate, od prostitucije pa legalizirane trave, do istospolnih porok, pa o tem kdaj drugič, načela bom temo lenobe, stvari, ki jo večina Nizozemcev ne pozna. Začela in končala bom pri družboslovju, saj se žal na naravo bolj malo spoznam. Nizozemci (vsaj po mojih izkušnjah sodeč) so odprti, urejeni, zaupljivi in delavni. Dve noči smo preživele v Delftu, kraju med Haagom in Rottterdamom, čudovitem mestecu. Tam smo prespale pri študentu, ki že nekaj let študira nekaj v zvezi z inženirstvom, torej, študira precej dlje kot študiramo mi, bolonjski študentje. Na začetku se mi je zdelo res fascinantno, da je tako priden, drugi dan pa smo v Haagu prespale pri Marku. Samskem očetu, ki nam je podrobneje razložil njihov šolski sistem in njegovo politiko. Prešinilo me je nekaj, Slovenci smo tako drugačni od njih. Verjamem, da tudi pri nas živijo ljudje, ki žrtvujejo svoje osebno življenje za svoj poklicni uspeh, ampak za razliko od njih, je pri nas teh le peščica. Ne trdim, da je nemogoče imeti obeh (družinskega in poklicnega življenja), trdim pa, da je skrajno težko uskladiti oba. Trg dela že sedaj in upam, da z leti ne postane še hujše, v svoje roke sprejema zgolj samske ljudi. Lep primer tega nam lahko predstavlja afera pred nekaj leti, ko naj bi neko podjetje pred zaposlitvijo ženske od nje zahtevalo, da nima otrok in da do nadaljnjega ostane tako. Trg torej določa naša življenja in načine življenja. Ko pomislim, da naša, s tem mislim slovenska, družba vzpodbuja, da s čim manj truda, narediš čim več, postane logično, da padamo po lestvici gospodarske rasti in nismo sposobni konkurirati gospodarskim velesilam. Ne obsojam ljudi, ki želijo družino in delo, tudi sam želim nekega dne imeti oboje, obsojam tiste, ki iščejo luknje v zakonu, saj se odstotek njih, pri dveh milionih prebivalcev, že malce pozna na državnih financah. Kako lahko se razburimo, ko nam želijo ukiniti subvencijo na to in ono in kako težko nam je, ko si ne bomo morali privoščiti vsakoletnega dopusta. Vendar, če se za trenutek ustavimo, so stvari, kot je avto na vsakega člana v gospodinjstvu, luksuz. Mislite, da ima na Nizozemskem vsak svoj avto? Nima. Večina ljudi uporablja javni prevoz. Me prav zanima koliko slovenskih ljudi srednjih let uporablja javni prevoz in koliko ljudi v birokratskih službah se na delo odpravi s kolesom. Številke so najbrž smešno nizke.
Da ne zaidem preveč stran od teme, mislim, da dandanes ne poznamo potrpežljivosti. Vse hočemo zdaj, vse hočemo tukaj in se le pri kakšni stvari oziramo na druge. Mislim, da ni potrebna zgolj denarna pomoč EU, potrebna je nova miselnost saj nas bo stara (z vso našo grabežljivostjo) pokopala.
