Kakšni trije tedni so minili od tako imenovane polemike. Še vedno se mi zdi blazno smešno, da jo je kolega tako poimenoval. Kakor koli že, zjutraj sem ob kavici uživala v branju Sobotne priloge Dela. Lahko trdim, da jo kar že tradicionalno vsako nedeljsko jutro vzamem v roke in prebiram. Vedno znova rada preberem stran, namenjeno kolumnam Marka Crnkoviča. Njegov slog je piker, ciničen, mogoče kdaj žaljiv, pa vseeno sem naravnost vzhičena, ko vidim, da v tej uniformirani družbi še obstaja človek, ki "ima jajca" in napiše, kar si misli o določenem problemu. V svoji predzadnji kolumni je opisal, da se živo spominja svoje objave izpred nekaj let. Pravi, da je bila najbolj kritizirana, a hkrati najboljša objava, ki jo je kadarkoli napisal. Slednje mi je kar malce dvignilo lastno samozavest na novinarskem področju. Danes mi je žal, da sem zbrisala svojo "polemično" objavo, ki bi mogoče koga prepričala in opogumila k individualnem razmišljanju, dejanju, ki ga danes premalokrat prakticiramo. Kot navadno, imam na zalogi mnogo tem, o katerih bi lahko razmišljala, osredotočila se bom na 21. 12. 2012. Datum, ki naj bi končal človeštvo.
Sama ne podpiram teze, da se bo v trenutku končalo vse za kar smo žrtvovali toliko časa, truda in celo človeških življenj. Da bi cel svet izginil v enem dnevu se mi zdi skrajno utopično. Strinjam pa se, kot sem že povedala v enih od prejšnjih objav, da je in bo potrebna nova miselnost. Napovedati moramo konec individualizmu in spet oživiti kolektivizem. Med protesti nam je slednje do neke mere uspelo, vendar se še vseeno bojim, da se za trumo ljudi na cesti skriva par "stricev iz ozadja", ki bodo še naprej krojili usodo Slovencev. Zavedam se, da so strici izmišljotina ampak pri branju člankov skrajno desnih oziroma skrajno levih novinarjev, se malce zbojim, da le obstajajo in usmerjajo celoten razvoj Slovenije. S spremembo miselnosti ciljam ravno na to paranojo, ki jo med nas (preprosto ljudstvo, če se lahko tako izrazim) sejejo tako novinarji, kot radijski napovedovalci, na kratko vsi mediji.
Bojim se, da med protestniki kljub številčnosti, ki jo moram pohvaliti, pogrešam organiziranost. Vsakdo, ki ga ustavijo novinarji sredi Čopove ulici ali Kongresnega trgu, zna povedati, da je vlada skorumpirana, četrtina poslancev ima ponarejena spričevala in vsi prikrivajo davke. Vse lepo in prav, vendar se pojavi vprašanje, kaj bomo storili, v primeru, da vržemo politično elito. Kdo se bo izpostavil in zamenjal zdajšnje politike? Boš ti tisti, ki bo sposoben odločati o usodi dveh milijonov ljudi in ali lahko garantiraš, da nikoli ne boš prejel podkupnine? In kako bo s tehnično vlado, v primeru, da jo uvedemo? Bo bolj ali še manj poosebljala glas ljudstva? Konec konec ni vse ljudstvo izobraženo in če že pravimo, naj se v parlamentu izrazi glas ljudstva, pridemo do smešnega paradoksa. Kako naj skupina doktorjev poosebi milijon ljudi s srednješolsko izobrazbo?
Lahko zaključim, da podpiram proteste, vendar ne vseh. Podpiram tiste, ki so organizirani in, ki jih sestavljajo ljudje, ki vedo za kaj se borijo, imajo vizijo za prihodnost in konkretne zahteve, kako in kaj spremeniti. Ko bo prišlo do tovrstnih protestov se bom tudi sama odpravila na ulico in zahtevala svoje državljanske pravice. Mogoče 21. 12. ne pomeni ničesar in se bomo 22. 12. vsi zbudili v še eno sivo decembrsko jutro. Mogoče pa predstavlja priložnost, da pograbimo svoje argumente, se z njimi odpravimo pred parlament in prevetrimo politični vrh.
