Odkar sem prejela dve ostri kritiki izpod rok (ali bolje rečeno tipk) mojih dveh kolegov, sem se veliko spraševala o tem, če naj z "bloganjem" sploh še nadaljujem ali naj pač vržem puško v koruzo, izbrišem račun in čez čas pozabim, da je moj blog kadarkoli obstajal. Ker pa sta v življenju vedno dve poti, sem izbrala tisto drugo, ravno nasprotno. Še bom blogala in še bolj trdno zagovarjala svoja prepričanja pa če so še tako kontradiktorna njunim. Rada pišem in zakaj bi se odrekala stvarem, ki jih rada počnem zaradi dveh posameznikov, ki se bosta tako ali tako le redko strinjala z mano. Iz njunih komentarjev bom povlekla le najboljše in to uporabila za temelj na katerem lahko gradim v prihodnje. Želela bi vas zgolj še enkrat opozoriti, da ne pišem s stališča sociologinje ali novinarke in zaenkrat imam v žepu zgolj maturitetno spričevalo in potrdilo o vpisu v drugi letnik sociologije kulture. Pišem s stališča skoraj dvajsetletnice, ki se išče v tem ponorelem a vseeno tako enkratnem svetu.
