Nazaj k naravi.

Obljubila sem si, da objavim vsaj še nekaj, preden se odpravim med zelena in prostrana polja Nizozemske. Poleg tega je prvi jesenski dan. Prvi dan mojega najljubšega obdobja v letu. Dan, ki si zasluži mojo objavo, tokrat o naravi. Pred kakšno uro sem v Nedeljskem Dnevniku prebrala članek o amiših. Ljudstvu pripadajo ljudje, ki zavračajo tehnologijo in živijo na povsem primitiven način. Ne poznajo elektrike, vodovoda ali avtomobilov. Precej odmeven in v članku tudi opisan je primer posilstva mladega dekleta, ki je iz skupnosti pobegnilo in priča o grozotah, ki so se ji dogajale. Pa vendar, danes se ne nameravam spuščati v zanikrna dejanja, ki pestijo žene, rojene v tovrstni skupnosti. Danes nameravam govoriti o naravi. Polu, ki se postavlja kot nasprotje tehnološkim izumom, brez katerih si danes ne predstavljamo niti opravljanja osnovnih bioloških potreb. 

V družboslovju je poudarjena teza, da naravno velja za zmotno, pogansko in nazadnjaško. Pomemben je le razum in dejanja, ki jih storimo s pomočjo njega. Pravijo, da le to nekaj šteje. Sprašujem se, če to dejansko drži. Tehnologija in njeni stranski produkti so nas porinili na rob (umetno producirane) ekonomske krize, ki v nas prebuja negotovost in med ljudi vnaša zmedo, medtem, ko si oblast le mane roke in mirno počiva v zavetju svojih vil, zgrajenih iz našega denarja. Kako naj se jim torej upremo in pokažemo, da nismo le ovčice, ki jim nemo sledijo? Sama vidim rešitev v naravi. V  naravi in delu, opravljenem z našimi lastnimi rokami. Zagovarjam stališče, da je za zdravo telo in tudi zdravi duh potrebno fizično delo. Tako bi krepili oba, telo in um. Hkrati bi se spremenila celotna struktura trga dela saj tisoče psihiatrov in psihologov, ki skrbijo za  psihično izčrpane delavce v odgovornih in stresnih službah, preprosto ne bi več potrebovali. Ko torej dosežemo skrajni rob naše eksistence, se moramo obrniti in se vrniti v čas, v katerem so živeli naši prastarši.  Morda zveni moj pogled prveč idilično, a če poizkusimo, ne izgubimo ničesar. Danes se lahko spremenimo sami, jutri bo to storil naš sosed, čez mesec dni, celotna skupnost v kateri živimo. Zmoremo se izpeti iz struktur katere nas le dušijo in se predati naravi. Le potrpeti, zapustiti udobje strojev, ki nam lajšajo življenje, se podati v svet, v naravo in v njej najti nov način življenja. Tako preprosto je vse skupaj (pa vendar tako težko).

Tako mi paše.

Nekje je treba začeti. Tudi pri pisanju bloga. Ne vem, kaj me je napeljalo k temu, da začnem s pisanjem, tako kot ne vem, zakaj že šesto leto ne jem mesa ali zakaj študiram sociologijo. Tako pač je in tako mi paše. Trenutno rabim nekaj kamor bom zlila svoje zmedene misli in jih spravila v red, v red h kateremu težim kot posameznica in red h kateremu stremi celoten človeški rod.

Premalo sem vztrajna za dnevnike, pisane ročno in mislim, da mi, odkar študiram, zmanjkuje potrpljenja za pogovore z drugimi ljudmi. Nekateri bi temu rekli poklicna, ali bolje rečeno študijska, deformacija. Očitno postajam egoist in jasno je, da me egoista delajo ljudje, ki me obdajajo. Spomnim se, da sem prevečkrat žrtvovala svoje interese, da bi ugodila drugim, čeprav nisem bila po tem nič bolj cenjena ali spoštovana. Vendar sem čutila nekaj kot veselje, veselje, da sem nekomu polepšala dan, uro, mogoče pa le borih pet minut. Bilo je lepo. Nekega dne sem sama potrebovala pomoč, resno pomoč. Ko sem ležala na bolniški postelji sem potrebovala upanje, prijatelje, kogarkoli, ki mi bo povedal, da bo vse uredu in mi bo vlil tisto malo upanja. Redko sem ga dobila. Redko od oseb za katere bi še danes dala svoje življenje. Mnogi me niso obiskali. Niti enkrat. Priznam, od takrat je že nekaj let vendar se velikokrat sprašujem, kdo je pravi prijatelj in kdo je vreden, da ga poslušaš in mu konec koncev pomagaš iz zagate. Sprašujem se kdo bo z mano, ko se bom borila z boleznijo, ki me počasi načenja ali kdo me bo poslušal, ko se bom pritoževala zaradi svoje utrujenosti, ki se je zlepa ne morem otresti. Zagovarjam stališče, da smo ljudje socialna bitja in potrebujemo eden drugega, vendar koga in v kolikšni meri, moramo, žal ali na srečo, preceniti sami.