Tako mi paše.

Nekje je treba začeti. Tudi pri pisanju bloga. Ne vem, kaj me je napeljalo k temu, da začnem s pisanjem, tako kot ne vem, zakaj že šesto leto ne jem mesa ali zakaj študiram sociologijo. Tako pač je in tako mi paše. Trenutno rabim nekaj kamor bom zlila svoje zmedene misli in jih spravila v red, v red h kateremu težim kot posameznica in red h kateremu stremi celoten človeški rod.

Premalo sem vztrajna za dnevnike, pisane ročno in mislim, da mi, odkar študiram, zmanjkuje potrpljenja za pogovore z drugimi ljudmi. Nekateri bi temu rekli poklicna, ali bolje rečeno študijska, deformacija. Očitno postajam egoist in jasno je, da me egoista delajo ljudje, ki me obdajajo. Spomnim se, da sem prevečkrat žrtvovala svoje interese, da bi ugodila drugim, čeprav nisem bila po tem nič bolj cenjena ali spoštovana. Vendar sem čutila nekaj kot veselje, veselje, da sem nekomu polepšala dan, uro, mogoče pa le borih pet minut. Bilo je lepo. Nekega dne sem sama potrebovala pomoč, resno pomoč. Ko sem ležala na bolniški postelji sem potrebovala upanje, prijatelje, kogarkoli, ki mi bo povedal, da bo vse uredu in mi bo vlil tisto malo upanja. Redko sem ga dobila. Redko od oseb za katere bi še danes dala svoje življenje. Mnogi me niso obiskali. Niti enkrat. Priznam, od takrat je že nekaj let vendar se velikokrat sprašujem, kdo je pravi prijatelj in kdo je vreden, da ga poslušaš in mu konec koncev pomagaš iz zagate. Sprašujem se kdo bo z mano, ko se bom borila z boleznijo, ki me počasi načenja ali kdo me bo poslušal, ko se bom pritoževala zaradi svoje utrujenosti, ki se je zlepa ne morem otresti. Zagovarjam stališče, da smo ljudje socialna bitja in potrebujemo eden drugega, vendar koga in v kolikšni meri, moramo, žal ali na srečo, preceniti sami.