Odkar sem prejela dve ostri kritiki izpod rok (ali bolje rečeno tipk) mojih dveh kolegov, sem se veliko spraševala o tem, če naj z "bloganjem" sploh še nadaljujem ali naj pač vržem puško v koruzo, izbrišem račun in čez čas pozabim, da je moj blog kadarkoli obstajal. Ker pa sta v življenju vedno dve poti, sem izbrala tisto drugo, ravno nasprotno. Še bom blogala in še bolj trdno zagovarjala svoja prepričanja pa če so še tako kontradiktorna njunim. Rada pišem in zakaj bi se odrekala stvarem, ki jih rada počnem zaradi dveh posameznikov, ki se bosta tako ali tako le redko strinjala z mano. Iz njunih komentarjev bom povlekla le najboljše in to uporabila za temelj na katerem lahko gradim v prihodnje. Želela bi vas zgolj še enkrat opozoriti, da ne pišem s stališča sociologinje ali novinarke in zaenkrat imam v žepu zgolj maturitetno spričevalo in potrdilo o vpisu v drugi letnik sociologije kulture. Pišem s stališča skoraj dvajsetletnice, ki se išče v tem ponorelem a vseeno tako enkratnem svetu.
Draga Lana,
OdgovoriIzbrišispremljal sem celo polemiko. Odločitev, da boš naprej pisala, se mi zdi pravilna; pri temu te do konca podpiram, četudi z zadržkom. Ta odločitev, v kolikor se z njo strinjam, se mi nikakor ne zdi pogumna; ne vidim razloga, da bi prenehala blogati. Kritike je treba sprejeti in se z njimi soočiti; saj so temu vendar namenjene. Mislim da sta kolega, ko sta komentirala, upala na tvoj odziv, na to da boš poskusila podpreti svoje mnenje, ter da bo iz tega nastal dialog.
Pravzaprav sem tudi sam pisal komentar na tvoje besedilo. Komentar je bila kritika, in to ostra, ne pa nasilna. Sicer me je tvoje stališče o protestih zmotilo, ker sem bil del dvotedenske kampanije, v kateri smo sistematično sestavljali stališče, s katerim smo se na koncu vsi strinjali, in v njegovo podporo organizirali okrogle mize, obhode po predavalnicah, ter cele noči pisali tekse in delali plakate.
Moj komentar je bilo mnenje, stališče. Poskušal sem (tebi in kolegom, ki sta komentirala) sistematično prikazati naravo krize visokega šolstva, zakaj kvaliteta študija pada, ter kako se moramo, po mojem mnenju, na te probleme odzvati. Seveda sem se še vedno oprijemal upanja, da bo iz tega komentarja nastala plodna in produktivna debata, čeprav si pokazala, da te nasprotujoča stališča zgolj užalijo. Na primer: namesto da bi se odzvala in zagovarjala svoje mnenje, si se enostavno oprla na predpostavko, da živimo v demokratični državi (kar niti ni res; politična struktura v Sloveniji ima čedalje manj elementov demokracije, zato pa kaže vedno več značilnosti avtoritarnega režimo, celo fašizma). Ampak vseeno se mi je zdelo, da če napišem premišljeno, umirjeno in nenasilno besedilo, se boš nanj tudi produktivno odzvala.
Pripravil sem dvostranski komentar. Pisal sem ga s stališča osemnajstletnega študenta drugega letnika sociologije kulture, ki želi pridobiti čim več znanja, ki patološko razmišlja o vsaki jebeni stvari, ki si prizadeva, da bi na vsak možen način prispeval k ohranitvi sistema, ki mu še vedno pravimo izobraževanje. Verjamem, da kvaliteta študija pade, če so profesorji odpuščeni (to bi moralo biti jasno), poleg tega pa se mi zdi akademsko (pedagoško in raziskovalno) delo, ki ga opravljajo, zlata vredno, in bi bil pripravljen stavkati, četudi samo zato, da bi rešil njihova delovna mesta. Ampak to niti ni pomembno. Pomembno je to, da sem na koncu kliknil "predogled". Nič se ni zgodilo. Kliknil sem "objavi". Nič. Bloger je zaštekal. Okence sem bil prisiljen zapreti, komentar sem izgubil, ko sem blog ponovno odprl pa objave ni bilo. Veliko truda sem vložil v tisti komentar; tokrat se mi pa ne ljubi.
No, da se vrnem k začetku. Rekel sem, da podpiram tvojo odločitev, da boš naprej pisala. Vzamem nazaj. Takoj, ko so se pojavila mnenja, ki so nasprotovala tvojemu, si odmaknila vse dokaze za obstoj konflikta, prikrila si nejasnosti, skrila si se, namesto da bi se izpostavila. To ni pogum, to je strah, ki je zelo podoben tistemu strahu, ki ga vlada širi med delavci, novinarji in akademiki. Pogum ni, demokracija pa še zdaleč ne. Vse vzamem nazaj: odločitve, da si ohranila blog, ne podpiram. Skrita v koruzi, tresoča se s puško v roki in rjo pod nogami, nisi produktivna. Bolje bi bilo, če bi puško zakopala več metrov pod zemljo in se posvetila predpisani literaturi za Sodobne družboslovne teorije.
Jaša!
OdgovoriIzbrišiNa nek način sem vesela, da si se tudi ti spustil v to polemiko, kakor si jo ravnokar poimenoval. Zanimalo me je tvoje mnenje. Tvoj komentar, za razliko od Natanovega mi pušča prostor, da lahko reflektiram določene stvari, pri njemu nisem čutila, da je to sploh mogoče. Dejstva poveš na nevsiljiv način in jih podkrepiš s teorijo, ki ti je na voljo. Zmoti me, da mi napisanega nisi povedal v obraz in si tako izpadel veliko večji strahopetec od mene.
Ne nameravam se opravičevati, rada bi ti le pojasnila določene stvari. Torej, ko sem prebrala Natanov komentar, sem se počutila ponižano, vendar spet ne tako zelo, da bi zbrisala svojo objavo. Odgovorila sem mu in po mojem mnenju sem izpolnila svojo dolžnost kot avtorica objave. Potem mi je objavo komentirala še Lučka in šele takrat mi je zavrela kri. Seveda jo spoštujem kot novinarko in bodočo sociologinjo pa tudi kolegico, kar navsezadnje je. Naj samo omenim, da je moj oče urednik lokalnega časopisa in mi večkrat pomaga pri formuliranju raznih prispevkov. Tudi dotično objavo sem mu dala v pregled in je menil, da je objava dobra in pripravljena na javno objavo. Ob Lučkinem komentarju sem kljub očetovem odobravanju začela dvomit v svoje delo. Mogoče je za to kriva moja nesamozavest na novinarskem področju ali pa zgolj pomanjkanje izkušenj. Poleg tega rada razmišljam, kaj se bo zgodilo in sem si že predstavljala kako Natan mojo objavo kaže profesorju Kovačiču, kako cel oddelek ve, kako sem se mu izneverila in kako v življenju ne bom končala študija na sociologiji. Zajela me je panika in v tisti paniki sem objavo tudi izbrisala.
Spoštujem tvoje mnenje in naj te opomnim, da (vsaj na Facebooku) obstaja tipka "ne kaži v novicah" in bi ti svetovala, da jo uporabiš, če imaš že tak odpor do mojega razmišljanja. Poleg tega, že pridno berem slovensko ustavo, ki med drugim pove, da je Slovenija demokratična republika in če si že tako strikten pri načelih, bodi še pri tem. Rada bi, da preneseš zahvalo še Natanu saj take reklame, ki mi jo je naredil v preteklem tednu, verjetno nikoli več ne bom imela.
Lep preostanek dneva!
Zdravo Lana, hvala za odgovor.
OdgovoriIzbrišiImam zgolj nekaj opomb. Svojih argumentov v zgoraj objavljenem komentarjev nisem podkrepil z teorijo. Besedilo ni teoretično, in v njem ne najdeš niti najmanjšega koščka teorije. Komentar je bil zgolj opis mojih izkušenj; sicer sem, kot sem napisal zgoraj, imel pripravljen teoretičen odgovor na tvoje prvotno besedilo, vendar je bilo odstranjeno, preden mi je uspelo komentirati. Škoda.
Prav tako ne razumem zakaj bi ti kar koli povedal v obraz, saj si sama izpostavila veselje v pisanju: no, tudi jaz ga imam. Eden od razlogov, zaradi katerih je nemogoče vzpostaviti dialog s tabo, je to, da vsakršno argumentacijo takoj dojameš kot napad ali prepir (sovraštvo, ponižanje?). Podal sem ti pisni odgovor, in ne vidim, zakaj bi ti kar koli rekel na faksu, saj nismo sovražniki. Si ti Kovačiču v obraz povedala, da nas manipulira?
Ne razumem od kje ideja, da bo Natan kazal objavo Kovačiču. Zakaj bi to storil? Natan je branil svoje mnenje, prav tako kakor si ga ti. Pa saj pišeš na blog, ki obstaja na internetu, ki je odprt celemu svetu! Od kje si pričakovala, da ga bodo brali izključno ljudje, ki se s tabo strinjajo? Vidim, da najpomembnejši del mojega komentarja ni odzvenel. Podpiram pisanje. Toda ko pišeš, moraš biti pripravljena na kritike, in na to, da jih boš zagovarjala. Se ne zavedaš dvojnega standarda, na katerega se opiraš? (1) Napišeš kritiko profesorja, ki mu je nisi pripravljena priznati, (2) nekdo, ki profesorja spoštuje in podpira, te kritizira. Zaenkrat vse prav. Potem pa: (3) zaradi kritike si užaljena, (4) originalno kritiko zbrišeš, ker se bojiš, da bi jo profesor bral, (5) jaz te obsodim, ker se mi to ne zdi pošteno niti pravilno, (6) me opredeliš kot strahopetca, ker te nisem v obraz kritiziral (glej 1 in 4).
In še glede Slovenske zakonodaje. Draga Lana, kot sociologinja bi bila lahko sposobna opaziti, da je demokracija zgolj formalna struktura, ki pa v trenutnem stanju nima funkcije. Varčevanje na javnem šolstvu, medtem ko hkrati vlagamo čedalje več denarja v zasebne univerze, ni element demokracije; to je promoviranje privilegijev za ozek sloj prebivalstva, ki ima dovolj denarja za zasebno šolanje. To ni demokracija. Če pa že pridno bereš slovensko ustavo, preberi še Novelo zakona o visokem šolstvu, po kateri bo vlada imela pristojnost imenovati člane sveta Nacionalne agencije RS za kvaliteto v visokem šolstvu. To pomeni, da bo akreditacija univerz in visokošolskih zavodov podrejena političnim interesom vladajoče stranke - to nikakor ni demokratično. Demokracija izključuje politične posege v javne institucije, zlasti v izobraževanje.
Odpri oči in se ozri okoli sebe - vlada je "izgubila" štiristo podpisov, ki bi omogočali referendum o slabi banki. Je to demokratično? Vladajoča stranka ni bila izvoljena, njena podpora je pod 20%, vseeno ne upošteva stališče državljanov. Se ti res zdi, da živimo v demokraciji? Če pa si že pridna, si lahko še bolj pridna, in prebereš rusko ustavo s Stalinovega časa. Potem mi pa v oči povej, da je bila Stalinova rusija demokratična.
Kot vdiš, tudi v tem komentarju ni teoretske podkrepitve mojih argumentov; uporabljam zgolj empirične utemeljitve. Pomanjkanje teorije v mojem pisanju lahko kompenziraš z: Freedom for sale (John Kampfner), The idea of justice (Amartya Sen), Globalization and its discontents (Joseph Stiglitz), Ime česa je Sarkozy (Alain Badiou). To bi bil lahek uvod, ki je še vedno precej empiričen. Bo ba dovolj dober začetek.
Lep večer.
Živjo!
OdgovoriIzbrišiNarobe si me razumel, s teorijo nisem ciljala na zgornji komentar ampak tvoje nastope nasploh, pisne ali ustne. Očitno lahko vse pohvale vzamem nazaj. Sva pač različnih mnenj. Virtualno in realno je potemtakem po tvojem mnenju popolnoma ločeno?
Seveda je tvoja objava dosegla svoj namen in razumem, koliko časa ste vložili v pripravo protestov vendar menim, da nam je (študentom) zaenkrat prelepo, da bi množično hodili na cesto. Je res, da se najbrž ne borimo za svojo prihodnost pač pa za prihodnost svojih otrok, katerim ne bomo mogli plačati študija. Problem se pojavi, ker mnogo študentov tega ne ve in dokler je njim fino, ne nameravajo storiti ničesar.
Praviš, da ne znam sprejeti kritike. Kaj bi po tvojem mnenju morala storiti, da bi jo sprejela in kako bi to pokazala?
Lep pozdrav!
Lana, šolnine so realna možnost že za nas, ne komaj za naše otroke. Zaradi tega je potrebno it na barikade in pokazat da se ne damo in da ne damo javnega visokega šolstva brez boja. In prav imaš, ne borimo se za našo prihodnost, borimo se za našo sedanjost.
OdgovoriIzbrišiPa kaj potem, če nam je zaenkrat prelepo? To pomeni samo to, da moramo na ceste in se boriti za to kar imamo, ker potem, ko nam bodo enkrat vse to vzeli bo že prepozno in nam nikoli ne bodo dali tega nazaj. Zato je treba it na cesto dokler še kaj imamo. Tisti študenti, ki pa ne vedo kaj se dogaja...to je preprosto značilnost generacije. Nič jih ne zanima, dokler ga lahko žurajo in pijejo. To se je dobro pokazalo pri volitvah v ŠOU. V tem se strinjam s tabo. In taki študenti bodo morali biti hvaležni nam, ki stojimo na cesti in se borimo, da ohranimo naše pravice.
Lana, spet hvala za odgovor. To, da je velika večina študentov apolitičnih, ter da se ne zanimajo za dogajanja, je res. V tem se popolnoma strinjava. Toda problem tega je spet večji, kot se zdi; vlada, ki si je za nalogo dala "resetirati slovenijo", očitno postavlja temelje za zaton javnega šolstva ter za vzpostavitev zasebnega. S tem je univerza bila politizirana; postala je predmet politike. Študenti so bili pa hkrati depolitizirani, tako da sedaj politika upravlja z univerzo in jo skuša podrediti, študenti so pa iz tega popolnoma izključeni. Kot se je pokazalo takoj, ko je Iskra začela biti aktivna, študenti dejansko niso apatični; ni res, da jih stvar ne zanima. Na njih zgolj deluje ideologija, da je za njih pravilno, da se popolnoma posvetijo študiju, in nič drugega (kar je že samo na sebi paradoks, saj je kvaliteta študija vsako leto slabša!). Toda ko smo delali kampanjo, so se nam mnogi pri priči pridružili, in ni šlo zgolj za nekaj obskurnih sociologov; govorim tudi o jezikoslovcih, fizikih, gradbenikih! Na protestih se je pojavilo okoli 500 zagretih študentov. Ne, to ni marginalen projekt.
OdgovoriIzbrišiO naših otrocih pa nima smisla govoriti. Če se bo uresničila napoved vlade (in superministrstva) bodo konkretne šolnine drugo leto že zelo realna možnost. Nevem, če si zasledila, ampak na začetku tekočega leta (2012!) so na medicini vpisnino povečali na dobrih 200 evrov. Podobno čaka strojno (če se ni tam že zgodilo..? nisem prepričan). To se ti morda ne zdi veliko, in verjetno res ni, toda 400 evrov bi za Slovenijo že pomenilo selekcijo, v smislu da nekateri tega niso sposobni plačati. Kakorkoli že, prikrite oblike šolnin že obstajajo tu in tam, prihodnje leto jih bo pa v vsakem primeru več (če sedanja vlada ohrani oblast, seveda). Ne, naši otroci verjetno ne bodo občutili posledic varčevanja. Čutimo jih študenti v ovliki nekvalitetnega študija, čutili jih bomo v obliki šolnin, naraščujoči dolg pa plačujejo sedanji davkoplačevalci.
Ker smo sociologi je naša dolžnost (da, rekel sem dolžnost), da stvari preučimo in natančno razumemo, preden začnemo obtoževati posameznih profesorjev (ali pa ministrov, ali pa študentov, ali pa predsednikov, ali pa....). Ker je na oblasti vlada, ki jo kvaliteta študija, delovnih razmerij, življenja v starosti.... življenja skratka, ne zamina, hkrati pa ji nihče ne ugovarja, čeprav se večina države z njo ne strinja (podpore ima manj kot 20%), ne vidim druge možnosti poleg te, da gremo na ulice. Teden po tem, ko je trideset tisoč demonstrantov jasno povedalo, da se z varčevalnimi ukrepi ne strinjajo, se vlada že pripravlja na to, da bo odpustila 1000 vzgojiteljic (se pravi, da bo tisoč ljudji z visokošolsko izobrazbo na cesti, pomočnice s srednješolsko izobrazbo bodo pa prevzele njihova delovna mesta, in to z več otroki v skupini, kot jih je bilo prej, kar pomeni katastrofalen padec kvalitete učenja, ki je najbolj pomembno za človekov razvoj, več bolezni....... tako vsaj pravi sociološka imaginacija). Si predstavljaš, kakšne katastrofalne učinke bo imelo varčevanje na vrtcih? Vsak dan gre najmanj dvesto tisoč staršev v službo samo zato, ker so njihovi otroci v vrtcih. Ne, protesti in stavke so možnost ravno zdaj. Stvar ni tako enostavna, da lahko uvedeš šolnine, ter jih čez pet let ponovnoma odstraniš. Enkrat ko je vzpostavljena prednost zasebnih univerz pred javnimi, zasebnega dela pred javnim, ni poti nazaj.
In da, ponavadi se trudim čim bolj ločiti virtualno in realno, kajti v razmerju do subjekta imata zelo malo skupnih značilnosti.
Berem dolgo 'polemiko', kot jo je poimenoval Jaša, pa me je zmotila samo ena stvar, ko že tako natačno navaja vse zakone in pravne stvari. Jaša, zanima me samo, kdo je izgubil podpise? Ne vlada, pač pa državni zbor ali MNZ. Nikjer ne vidim vlade. Podpiram prizadevanje vlade za vzpostavitev vzdržnih finančnih razmer, nje ne podpiram; samo v vednost da ne bo prišlo do kakšne napačne predstave!
OdgovoriIzbrišiPa tudi vlade, ki naj bi si zadala nalogo resetirati Slovenijo ne poznam. Če se morda motim, da imamo tako vlado (v potrditev pričakujem citat in povezavo do njega), sprejmem svoje besede nazaj. /resetiranci so BILI državljani Slovenije, ki so pozvali na predčasne volitve. Ni bilo nikakršne politične stranke. Potem pa je Virant samostojno ustanovil politično stranko, kateri je pridružilo nekaj resetiranci. Nekateri so šli v ministrsko kvoto druge stranke (Žiga Turk, SDS), nekateri so zavestno ostali zunaj parlamenta (Rado Pezdir)/
Izbriši