Nekaj o zdravstvu.

Zdi se mi, kot da že celo večnost nisem pisala. V času, ki je minil, odkar sem napisala zadnjo objavo, je bil moj edini bralec moj dnevnik. Rabila sem nekaj časa, da si dopovem, da lahko le sama sebi postavljam kriterije in ne obstajata zgolj dobro ali slabo, pač pa je vsaka stvar v očeh nekoga takšna in v očeh drugega drugačna. Le sam pa lahko trdi, da je nekaj zanj dobro ali slabo. Ne vem točno, kaj me je napeljalo k pisanju, želja po pisanju ali morda bes, bes in razočaranje nad slovenskim zdravstvom.

V četrtek sem (eno uro kasneje kot sem bila naročena, kakopak) vstopila v zdravniško ordinacijo, kjer me je namesto moje, osebne zdravnice, pričakal neznani moški. Zgrbljeno je sedel na svojem stolu in mi ni namenil niti pozdrava, kaj šele pogleda v oči in stiska roke. Pomislila sem, da se kot majhen otrok, ali pa kot že odrasel človek, pač ni naučil bontona. Njegov problem. Pričel je s suhoparnimi vprašanji o tem, kako mi gre in po odgovoru, da živim prav normalno študentsko življenje, me je vprašal, če se sploh počutim bolno oziroma, če me sploh kaj spomni na mojo diagnozo. Za trenutek sem obmolknila. Jasno, da me, sem pomislila. Vsak dan se spomnim, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo. Vsakič, ko razmišljam o sebi, o prihodnosti, o potovanjih, načrtih, o tem, kako bom čim bolj zdravo živela, o dejavnostih, ki jih prakticiram zavoljo bolezni, o prebranih knjigah na temo zdravljenja ... in gospod zdravnik me hladno vpraša, če sploh občutim bolezen. Nisem vedela, kaj naj odgovorim, ker se mi je zdelo absurdno odgovoriti na vprašanje, ki tako očitno sugerira odgovor. Tako sem zgolj pokimala. Lahko bi mu odgovorila nekaj v smislu: "Ja, gospod doktor, vsak dan se obremenjujem, če bom jutri še tako normalna kot sem bila danes in se vsak večer sprašujem, če mi ne bo jutri odpovedal kakšen organ, noga, roka, mogoče oči, jetra ali konec koncev srce". Mogoče bi bilo bolj ustrezno: "briga me za moje zdravje, sploh se ne obremenjujem s tem vprašanjem. Pri dvajsetih se pač s tem ne bom obremenjevala, saj imam pred sabo še celotno življenje". Če bi imel gospod doktor zgolj malo več občutka za sočloveka, v tem primeru pacienta, bi me razumel. Zaupala bi mu, da me je strah prihodnosti, da mi je včasih težko, da me skrbi; tako pa sploh ni bilo važno, če mu odgovorim ali sem enostavno tiho. Vsako besedo, ki bi jo izgovorila, bi si namreč skrbno zapisal na list papirja, jo pretipkal in mi na koncu vse izrečeno potisnil v roke kot še en suhoparni izvid. Razumem, da mogoče zdravnik ni pravi naslov za moje "notranje stiske" ampak potemtakem naj ne sprašuje stvari, ki se ne tičejo njegove stroke. Naj mi izmeri krvni tlak, preveri jetrne teste, mi izmeri količino železa v krvi, preveri reflekse in odzivnost mojih zenic.

Kar hočem z nazornim primerom povedati je, da ugotavljam, da z vse večjo razdrobljenostjo znotraj določene panoge (v tem primeru medicine), ljudje, ki so v tej panogi zaposleni, izgubljajo celostno sliko oziroma pozabljajo na namen svojega dela. Zdravniki skrbijo, da deluje določen organ posameznikovega telesa, pozabljajo pa, da je ključno telesno ravnovesje. Zdravstvo se izogiba povezovanju s psihologijo ali filozofijo. Namesto, da bi si želelo povezovanja, se ga na vse načine otepa. Pomemben korak v tej smeri je storila alternativna medicina. Ta poskuša združiti mistiko in teorijo, vendar ji to zaradi premajhne medicinske podkovanosti mistikov večkrat ne uspeva. Mislim, da bi ključen korak naredilo povezovanje. Neka srednja pot, ki bi delovala v dobro človeka, ne v dobro interesov posamezne veje, ki ji zdravniki ali mistiki pripadajo. Zavedam se, da je celoten načrt zaenkrat utopičen. Utopičen vsaj do takrat, ko bo imel zadnjo besedo kapital in ne bolniki.